Mednarodni literarni natečaj PAGE se je po šestih mesecih zbiranja prispevkov zaključil 31. maja 2026. Odziv je presegel vsa pričakovanja: v partnerskih državah smo prejeli več kot 500 zgodb.
Za to izjemno številko stojijo številni avtorji, ki so sprejeli poseben ustvarjalni izziv – napisati izvirno leposlovno delo, ki bi bilo zanimivo in dostopno mladim odraslim z intelektualno in drugimi kognitivnimi oviranostmi pa tudi širšemu krogu bralcev, ki jim jasen in dostopen jezik omogoča prijetnejšo bralno izkušnjo.
Dostopno pisanje že od prvega stavka
Dostopne knjige še vedno najpogosteje nastajajo s prilagajanjem že obstoječih del. Klasični roman, sodobna zgodba ali izobraževalno besedilo se preoblikuje v skladu s smernicami lahkega jezika. Takšno delo je izjemo pomembno, saj prilagoditve odpirajo vrata v svet literature bralcem, ki bi bili sicer lahko ostali izključeni.
Natečaj PAGE je ponudil drugačen pristop. Namesto da bi zgodbe prilagajali šele po tem, ko so že bile napisane, smo avtorje povabili, naj na dostopnost pomislijo že na začetku ustvarjalnega procesa.
Kako oblikovati privlačno zgodbo, hkrati pa ohraniti jasno in lahko sledljivo strukturo? Kako izraziti bogata čustva brez pretirane uporabe abstraktnega jezika? Kako jasno predstaviti like, kraje in časovne preskoke? In kako napisati dostopno zgodbo, ne da bi ta delovala otročje?
Prav ta vprašanja so bila v središču natečaja. Hkrati pa pomagajo pojasniti, zakaj je pobuda med avtorji po Evropi naletela na tako močan odziv.
Izziv, ki se je avtorjev dotaknil tudi osebno
Sporočila, ki so spremljala prispevke iz Francije, kažejo, kako močno so se številni sodelujoči poistovetili z namenom projekta PAGE. Med njimi so bili učitelji, knjižničarji, socialni delavci in pedagogi. Drugi pa so imeli osebne izkušnje z intelektualno in drugimi kognitivnimi oviranostmi – bodisi sami bodisi prek svojih družinskih članov.
Ena od sodelujočih je dostopno pisanje opisala kot »vznemirljivo ustvarjalo pustolovščino«, ki jo je spodbudila k ponovnemu premisleku o običajnih pravilih in tehnikah pisanja za odrasle. Njena motivacija je bila tudi osebna: njen 20-letni avtistični sin težko najde dostopne knjige, ki bi ga resnično pritegnile, saj se mu mnoge knjige, ki so na voljo, zdijo preveč otročje.
Druga avtorica je pojasnila, da se je pomena dostopnega branja začela bolj zavedati zaradi dveh osebnih izkušenj: svojega otroka z avtizmom in več učnimi težavami ter enega od staršev, pri katerem se pojavljajo zgodnji znaki kognitivnega upada. Sodelovanje na natečaju je zanjo pomenilo način, kako podpreti pobudo, ki lahko koristi zelo različnim skupinam bralcev.
Drugi sodelujoči so pisali o opolnomočenju, vključevanju, samozavesti in želji, da bi se bralci ob knjigah počutili manj sami. Ena od avtoric, ki je nekoč delala kot socialna delavka, je natečaj opisala kot priložnost za spodbujanje dostopa do kulture za ljudi, ki so še vedno prepogosto izključeni iz kulturnega in družbenega življenja.
Ta pričevanja razkrivajo nekaj pomembnega: dostopno pisanje ni zgolj tehnična vaja. Od avtorjev zahteva, da ponovno premislijo, komu je literatura namenjena, koga vključuje in predstavlja in koga lahko – tudi nehote – pušča ob strani.
Zgodbe, raznolike kot njihovi avtorji
Prispele zgodbe so zajemale izjemno širok razpon žanrov in tem.
Pogosto so se pojavljale zgodbe o prijateljstvu, ljubezni in družinskih odnosih, pa tudi o šoli, delu, identiteti, oviranosti, samozavesti in prehodu v odraslost. Druga besedila so obravnavala rasizem, migracije, medvrstniško nasilje, duševno zdravje, ekologijo, vojno in sprejemanje drugačnosti. Med zgodbami so bralci lahko srečali tudi morske deklice, robote, srednjeveške like, skrivnostne gradove, junaške živali in domišljijske svetove.
Samo na Hrvaškem je na natečaj je prispelo kar 78 zgodb, od katerih jih je 49 izpolnjevalo vse formalne pogoje za sodelovanje. Tamkajšnja žirija je med najpogostejšimi temami izpostavila prijateljstvo in medsebojno podporo, vključevanje in občutek pripadnosti, družinske in medgeneracijske odnosi, čustveno dobro počutje, skrb za okolje ter premagovanje življenjskih izzivov.
Ocenjevanje v partnerskih državah je pokazalo tudi, da je pisanje dostopne literature zahtevna veščina. Med najpogostejšimi izzivi so bili zapletene stavčne strukture, abstraktne ideje, pogosti časovni in pripovedni preskoki, spremembe časa ali veliko število likov ter uporaba besedišča brez dodatne razlage. Ta spoznanja bodo projektu PAGE pomagala pri razvoju prihodnjih gradiv in dejavnosti za avtorje, ki jih zanima ustvarjalno pisanje v lahkem jeziku.
Pomembno je tudi, da so bili predstavniki ciljne skupine bralcev vključeni v proces ocenjevanja. Njihove povratne informacije so potrdile, da so jim še posebej privlačne zgodbe z jasno pripovedno nitjo, znanimi življenjskimi situacijami, prepoznavnimi liki, humorjem, podpornimi odnosi in pozitivnim čustvenim razvojem.
Dve dopolnjujoči se poti, ena dostopna zbirka
Rezultati natečaja bodo prispevali k delu zbirke PAGE, ki bo namenjen izvirnim zgodbam.
Zbirka bo tako združevala dva dopolnjujoča se pristopa: dostopne priredbe klasičnih del in izvirne zgodbe, ki so bile že od začetka zasnovane kot dostopna literatura. Oba pristopa imata isti cilj – omogočiti branje, domišljijo in literarno kulturo čim širšemu krogu ljudi.
Knjige PAGE bodo na voljo v obliki datotek EPUB v aplikaciji PAGE in na spletni strani projekta. Izdane bodo tudi omejene tiskane naklade v francoščini, italijanščini, portugalščini, hrvaščini in slovenščini.
Celotno zbirko bo dopolnjeval slovarček besed in razlag v lahkem jeziku, ki bo vseboval približno 2.000 gesel. Ta skupni vir bo bralcem pomagal pri razumevanju manj znanih besed ter jim omogočal čim bolj samostojno branje in raziskovanje knjig.
Začetek evropske skupnosti
Zaključek natečaja še zdaleč ne pomeni konca zgodbe. Navdušenje, ki ga je spodbudil razpis, raznolikost prispelih zgodb in zavzetost avtorjev kažejo na nastajanje vse širše evropske skupnosti, ki si prizadeva za večjo kognitivno dostopnost na področju založništva.
Na natečaj je prispelo več kot 500 zgodb. A morda je še pomembnejši rezultat to, da si je na stotine avtorjev ob pisanju začelo zastavljati nova vprašanja: Komu je za zgodba zares dostopna? Kdo bi lahko pri njenem razumevanju lahko naletel na ovire? In kako lahko pišemo drugače, da bi lahko več bralcev doživelo veselje, čustva in svobodo, ki jih ponuja leposlovje?