Uvod
Dostop do knjig in literature v lahkem jeziku v Sloveniji ni samo stvar posameznih pobud, ampak je povezan s širšimi pravnimi in političnimi obveznostmi države. Zakon o izenačevanju možnosti invalidov zahteva, da so informacije in komunikacije dostopne ljudem z invalidnostmi kar pomeni tudi obveznost prilagoditev na tem področju. Konvencija o pravicah invalidov, ki jo je ratificirala tudi Slovenija, določa, da morajo biti informacije in kulturne vsebine na voljo v dostopnih formatih ter da imajo invalidi pravico do uporabe primernih načinov sporazumevanja. Resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko 2021–2025 posebej poudarja prilagojene načine sporazumevanja za osebe s posebnimi potrebami, med katerimi je navedena tudi lahko berljiva oblika. Zato lahko rečemo, da literatura v lahkem branju, ki je poimenovanje za zapisan lahki jezik, ni zgolj prostovoljni dodatek, temveč del sistemskih prizadevanj za dostopnost, enakost in vključevanje.
V Sloveniji je literatura v lahkem jeziku še vedno redka, čeprav se potrebe po njej povečujejo. Trenutno obstaja nekaj deset naslovov, med katerimi so priredbe slovenskih klasikov, priročniki ter nekaj izvirnih romanov. Večino priredb ali izvirnikov so pripravile posamezne organizacije, kot so Zavod Risa, Center za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem, Center za sluh in govor Maribor ter Zveza Sožitje. Sistematične podpore s strani države in večjih založb za zdaj ni, prav tako pa skoraj nimamo avtorjev, ki bi pisali v lahkem jeziku.
Zbirka izvirnih romanov Julija in Peter
Posebno mesto na področju literature v lahkem jeziku v Sloveniji ima zbirka izvirnih romanov Julija in Peter, ki je prva serija avtorskih del v lahkem jeziku v Sloveniji. Osnovna zgodba spremlja mlada junaka Julijo in Petra, ki se spopadata z vsakdanjimi izzivi, odnosi in čustvi. Bralci skozi pripoved spoznavajo življenjske situacije, v katerih se lahko prepoznajo, hkrati pa jih zgodbe vodijo k razmisleku o prijateljstvu, ljubezni, ljubosumju, odgovornosti in pogumu.
Od ideje do prvega izvirnega romana v lahkem jeziku
Pobudo za nastanjanje literature v lahkem jeziku sta pred več kot desetletjem prevzeli ustanoviteljici Zavoda RISA, takrat zaposleni v Centru za usposabljanje, delo in varstvo Črna na Koroškem. Osebno sta bili povezani z literaturo, Tatjana s pisanjem kratkih zgodb, Saša s poezijo in literarnimi srečanji, ob tem pa sta pri svojem delu želeli ljudem z intelektualno oviro omogočiti dostop do knjig in kulture. Tako sta pripravili prve priredbe v lahkem jeziku: Visoška kronika, Romeo in Julija in zbirka Naše zgodbe. Na predavanju v eni od knjižni sta srečali pisateljico Aksinjo Kermauner in jo povabili k sodelovanju. Aksinja je sprejela izziv in nastal je prvi slovenski izvirni roman v lahkem jeziku Cvetje in ogenj (2016).
Pri pisanju romanov kot soavtorji sodelujejo osebe z intelektualno in drugimi kognitivnimi oviranostmi
Knjige iz zbirke ne nastajajo kot dokončana besedila, ki bi jih nato nekdo poenostavil, ampak v stalnem dialogu z bralci. Bralci so od začetka vključeni v oblikovanje junakov, zapletov in razpletov. Besedila se sproti preverjajo v bralnih skupinah, kjer udeleženci povedo, kaj je razumljivo in kaj ne, ter predlagajo spremembe. Njihove pripombe se upoštevajo, jezik se prilagodi, zgodba se preoblikuje. Bralci sodelujejo tudi z ilustratorjem. Predlagajo vsebino ilustracij in povedo, kje bi bile potrebne, da smiselno dopolnjujejo besedilo ali ga naredijo še bolj razumljivega. Ilustracije bralci tudi preverijo. Tako bralci niso le ciljno občinstvo, ampak soavtorji, katerih ideje so vtkane v srce pripovedi.
Nevenka pri pisanju romanov sodeluje že od samega začetka.
»Jaz pri sodelovanju zelo uživam. Pisanje je tudi delo, ni tako delo, kot v tovarni, ko takoj vidiš izdelek. Ampak je proces. Pisanje je tudi telovadba za možgane, ker moraš biti pozoren in paziti, da ima zgodba smisel. Vesela sem, ko vidim izdano knjigo. Takrat je vidno naše delo. Tako se vidi, da lahko sodelujemo na različne načine, da nismo samo testni bralci. Marsikaj zmoremo, ampak dati nam morajo priložnost.«
Avtorica izvirnih romanov v lahkem jeziku v slovenščini je Aksinja Kermauner
S pisateljico Aksinjo Kermauner smo se pogovarjali o njenem prvem srečanju z lahkim branjem, o ustvarjalnem procesu, izzivih in veselju, ki ga prinaša pisanje zgodb v lahkem jeziku ter o pomenu, ki ga ima lahko branje za družbo.
Aksinja je povedala, da je za lahko branje izvedela povsem po naključju. K ustvarjanju besedil v lahkem jeziku sta jo povabili Saša in Tatjana. Njuna iskrena zagnanost jo je prepričala, da je brez oklevanja pristala na izziv. Sprva je mislila, da bo naloga enostavna, a se je kmalu izkazalo, da pisanje v lahkem jeziku zahteva veliko znanja, pozornosti in natančnosti. Pri pisanju prve knjige iz serije
Povedala je še, da lahko branje ni bližnjica, ni potuha, ampak most. Most, po katerem pridejo do knjig ljudje, ki bi bili sicer prikrajšani za užitek branja in dostop do informacij. Seveda še vedno ostaja nujno tudi poglobljeno branje, a brez lahkega branja bi bila skoraj četrtina prebivalstva prikrajšana za temeljno pravico: možnost brati in razumeti.
Zaključek
Literatura v lahkem jeziku v Sloveniji se razvija, vendar počasi. Posamezne organizacije vlagajo veliko truda, toda brez finančne podpore države in brez sodelovanja večjih založb potreb po dostopni literaturi ne moremo zadovoljiti. Projekt PAGE želi to spremeniti – s konkretnimi knjigami, z vključevanjem bralcev in z ozaveščanjem založnikov. Naš cilj je, da bi založniki prepoznali pomen lahkega jezika in začeli redno izdajati knjige v tej obliki. V Sloveniji so namreč potrebe po literaturi v lahkem jeziku vedno večje, branje pa ne bi smelo biti privilegij, temveč pravica.